V mrzlem nedeljskem jutru sva se z Claudiotom podala na Matarsko Podolje, v okolico med Obrovom in Poljanami. Naš priljubljeni šport in zabava je vedno iskanje novih špranj in priprava novih delovišč za iskanje nedotaknjenih poti v globine.

Tokrat je bil pravi dan. Močna slana je pokrivala doline, ker jo močan prepih iz podzemlja zlahka topi, je obetavne špranje mogoče opaziti že od daleč. Pa tudi sreče ni manjkalo. Par minut hoje v goščavo in že sva zagledala obetavno pečino.

Stena in veje v okolici pečine so bile nenavadno pobeljene od zmrzali, vznožje stene pa je bilo mokro. Vlaga ki je topila slano ob tleh se je nabirala na vejevju in ga krasila z lepimi ledenimi kristali. Umaknila sva nekaj kamenja, kjer sva opazila da je zrak premikal mah ob tleh, in pokazal se je vhod v jamo.

Po dveh metrih rovčka se nam je najprej pokazala majhna dvorančka, nato pa sva se po nadaljni ožini spustila v dvorano, široko približno 10 metrov in kakih 20 metrov dolgo. Zemlja je dvorano kar precej zapolnila, v najvišjem delu dvorane je strop visok okoli 3 metre. Na koncu dvorane je Claudio takoj zasledil nadaljevanje, iz nizke špranje pošteno piha, za razširitev bo potrebno kopanje. S sabo nisva imela ustrezne opreme in luči, zato sva jamo samo površno pregledala, razveselilo nas je dejstvo da je jama povsem nedotaknjena, nisva dobila nobenega polomljenega kapnika, najbrž je bil pred nami v jami samo jazbec. Pečini sva določila lego in pregledala dolino v okolici.

Odločila sva se da pregledava še druge doline proti jugu in vzhodu, področje sta raziskovala Claudio in Stojan že leta 1999 in takrat sta dobila tri jame, ena je kar 100 metrov globoko brezno. Naleteli smo na še druge tri nove obetavne špranje. Dve lepo pihajoči špranji, ki sta topili zmrzal, se nahajata na istem pobočju velike doline, oddaljene 50 metrov ena od druge.

Za konec sva še preverila lego pečini Ob44, ki sta jo Stojan in Claudio registrirala že leta 1996. Lega je bila točna do metra, bravo Stojan!

Uživala v zmrznjeni naravi, Dean in Claudio.