Za tokratno sobotno akcijo je Claudio izbral Račiške Ponikve, kar se je izkazalo kot zelo dobra izbira.
Avto sva pustila pod vasico Račice in se po kilometru in pol hoje spustila v veliko slepo dolino, do hudournika, ki ob močnem dežju hrupno izgine v podzemlje pod velikansko steno. Danes je nedolžno popolnoma poniknil že dvesto metrov pred vhodom v jamo.
Portal jame je res veličasten, kakih trideset metrov visoka stena čuva ob vznožju več kot dvajset metrov širok vhod. V vhodni dvorani se strop takoj zniža do ne več kot metra višine, desno vodi stranski rov rahlo navzgor, Claudio mi je povedal da je to fosilni rov, nismo ga mogli obiskat, ker je bil popolnoma zaprt z dračjem, hudournik je najbrž besno vdrl v jamo ob močnem deževju v prejšnjih tednih.
Na levi strani dvorane vodi rov s peščenim dnom nekoliko niže, v aktivni predel jame. Srednja višina rova ne presega metra in pol, širina pa je okoli 4 metre. Dno je v glavnem pokrito s peskom ali prodniki zasiganimi na kamnitem dnu. Po zahtevni sključeni hoji po 150 metrih vodoravnega rova pridemo do križišča. Rov ki vodi levo, in ga najbrž najprej izbere hudournik, je lečastega prereza in v živi steni. Dolg je nekaj manj kot 100 metrov, hudournik ga je zaprl z dračjem. Desni vodoravni rov, prav toliko dolg, vodi po manjši stopnji do večje dvorane kakih 50 metrov dolge, na dnu je ozek prehod med podorom v zaključni predel jame, do največje globine, ki pa ga nisva obiskala.
Naše skromne fotografije so že dokaz, da jama upravičeno sodi v seznam naravnih vrednot Slovenije. Pa še prijetno presenečenje ob izhodu iz jame: ko sva se oblačila pri vhodu je Claudiota zanimalo od kod prihaja topel zrak, ki je pihal iz leve strani vhoda, preplezala sva levo stran med podornimi bloki in kakih 10 metrov više našla na lepi polici en zelo visok kamin iz katerega piha mrzel zrak, najbrž vodi prav do vrha stene jamskega vhoda. Claudio meni, da bi se ga splačalo preplezat, stena morda čuva še druge skrivnosti.
Dean in Claudio
