Danes nas je Claudio peljal do špranje, ki jo je dobil pred nekaj meseci pri Orleški Smodnišnici. GPS nas je takoj pripeljal do pet metrov globoke vdornice, v katero smo se morali spustiti z vrvico. Iz podora je pihalo iz dveh robov vdornice, Claudio je izbral tistega, ki se mu je zdelo, da bi lahko morfologija špranje preprečila vdor.

Izbira je bila seveda pravilna. Po eni urci dela je bil Claudio že v ožini, prosto je preplezal vhodno brezence ob podoru in dosegel globino 15 metrov. Tam je srečal drugo ožino, za njo pa je odkril nadaljevanje, kamen pada pa globoko in kar je najbolj spodbudno, iz ožine močno piha.

Kratek filmček o današnjem raziskovanju

Ožine sta Stojan in Claudio še razširila, tako da drugič se bo šlo lahko skozi z opremo.

Zakasnilo se je, in hiteli smo proti avtomobilu. Med prvim grmenjem, ki je oznanjalo tako zaželen dež, pa so nam začeli gozdni škratje nagajati. Na ne več kot 2500 kvadratnih metrih terena so nam začeli kazati nova brezna, nove špranje in že odprte vhode v jame.

Pozicije so se nabirale v GPSu ena za drugo. Če sem prav pritiskal na gumb Mark Waypoint, imamo v GPSu vsaj pet novih jam. V nje seveda se nismo spustili in smo vhode samo bežno pogledali.

Claudio, Stojan in Dean