Burja skozi Črno grižo

Leta 2002 je bila v Soboti objavljena moja reportaža o Kolumbih kraškega podzemlja, Claudiu in Stojanu iz JOSPDT...njuno blodenje po tridimenzionalnem svetu cevi, ki jih je voda izdolbla skozi kras in neomajno prepričanje, da veliko odkritje šele pride, ju žene dalje, iz dneva v dan, saj ima vsaka jama, tudi tista, ki je dolga preko 570 km, svojih prvih 5 m in ovinek, za katerim ne veš, kaj je...pa ne, da nimata rezultatov iz zadovoljstva…od arheoloških najdb pri Brežcu, Ciganske jame z edinstvenimi, pijanimi, stalagmiti na svetu, Jame 100-letnice SPDT, z gozdom koralnih tvorb…pa vendar, ko sem iz postelje, z ukleščenim živcem, po Deanovi zaslugi skoraj »on line« spremljal na njihovi spletni strani odkrivanje Burje in videl filmček s plapolajočimi zastavicami zaradi prepiha iz špranje, sem si rekel…veliki met vama je uspel, bravo! Pri sebi sem jo uvrstil med tiste jame, ki mi v življenju ne bodo več dane…

… v četrtek odprem e-pošto in Claudijev:..prideš jutri v Burjo, boš dal roko pri merjenju, gremo plezat kamine…ja, je bilo neodgovorno, dva dni prej še stokajoč s tabletami proti bolečinam..sem odgovoril: pridem…

…pri Naniju v Kozini spijemo v petek popoldne kavo čakajoč na Roberta iz Ajdovščine..pri avtih se preoblečemo, vzpnemo na vrh Črne griže in Claudio že izgine v poševno špranjo, saj ima za odkleniti vrata. Postavil jih je zaradi zelo verjetne piraterije. Sumljivo gledam Roberta, ko se tlači in že vpenjam zavoro na 9-ko, da me bo težnost lažje posrkala proti Zemljini sredini..Stojan me usmerja zadaj in pripoveduje, kako sta kar 10 dni klesala to krušljivo kamenje, Claudio celo z glavo navzdol, in naredila manjšo »leho«, gredico, iz nakopanega materiala. Po 10 metrih se stene razprejo in se znajdem v toplem, manjšem prostoru stenami prekritimi s krhkimi drevesastimi koralnimi izrastki…sem lažje zadihal..vpnem se na vrv in pazim, da nebi prožil v brezno grušč z melišča, in že bingljam v poševnem breznu z zasiganimi stenami, ki je meter za metrom večje…20 m nižje poševna polica, kjer je težko postaviti nogo, ne da bi zahrskale kapniške karfiolce pod škornjem..ne morem si kaj, dokler so še take, naj ostanejo vsaj na slikcah…Stojan me prehiti in izgine v temi pod mano…mu sledim, pritrdišče za pritrdiščem, mojstrsko razporejenimi, da se izognejo morebitnemu padajočemu kamenju, narašča moj dvom…in kako nazaj? Okoli 30 m nižje nova poševna polica s prevrnjenimi cipresastimi stalagmiti, ki jih prekrivajo karfiolice…kaj, kdo in kdaj jih je »razmetal«? ..na sredi prestrižen stalagmit, ob steni špagetek, ki se je »ravnokar« staknil s korenastim stalagmitom v stebriček in nedaleč stalaktiti iz katerih izraščajo kalcitni kristali, sin Andrej jih je poimenoval koruzni storži.

…nekje daleč spodaj v temi slišim glasove, ne vidim, ne razločim kaj govorijo..gotovo že plezajo…sledim vrvi na poševni zakapani steni, kjer je korozija mestoma odnesla pokrov do žlebov v apnencu, z lučjo ne uspem presvetliti na drugo stran, in se jim približujem…po 170 m spusta pristanem v velikem poševnem rovu.

Spustim se po pobočju proti glasovom kolegov..v dnu velik kapniški steber..tega bom slikal kasneje in se vzpnem na sigovo kopo, ki skoraj pregrajuje rov. Onkraj nje naletim na Claudia, ki varuje Roberta med plezanjem v kamin. Pravi, da je že skoraj 40 m visoko, kjer je obsežna polica z belimi kapniki, sledi poševen rov, ki se vzpenja v temo. Nekje od spodaj me pokliče Stojan, naj bom na miru, saj sem »živa merilna točka«. Ko »opravi z mano« se spustim proti njemu in opazim, da sedi Claudio na pokrovu iz breče. Ob steni so še ostanki te ledenodobne zapolnitve rova, ki je bila kasneje sprana. Spuščam se v okoli 30 m dolg in 10 globok in širok lijak..kam je izginilo skoraj 1000 m3 grušča?..predvsem pa, od kod je padal? Na drugi strani lijaka se predam fotografiranju prekrasno zakapanega rova…tu heliktiti, tam kristalni robovi kapniških ponvic, pa sigova skorja, ki prekriva ilovico, prosojne kapniške zavese..kako je imel prav Claudio, da je postavil vrata, ki bodo mogoče to tisočletno delo narave ohranila temi…

..Kar ne morem se odtrgati motivom, vendar Claudijev glas je vedno bolj nestrpen..Gremo!! Stojan ima doma obveznosti… še zadnja slika kapniškega stebra in že vpenjam prižemi na vrv…bi želel biti zadnji in se v miru predati mojemu ritmu plezanja…ne, Robert in Claudio bosta za mano…in stalno slutim njuno sopenje za kroglc..prvo pritrdišče prosto, drugo prosto…Robert me čaka obešen na klinu..je prosto? sprašuje..še malo, odgovorim,..naslednje pritrdišče prosto, pojdi!..in tako nekam zlahka pridobivam metre, jamske kobilice strižejo z dolgimi antenami v nišah v kapniških slapovih.. demoralizira me, ko slišim Claudia od spodaj..smo na polovici..nič ne rečem..za počitek se zatečem v fotografiranje..pa me Claudio takoj »prečita« in prehiti…moram popraviti pritrdišče pove, da me ne užali. Srečava se ponovno na polici pod vhodno ožino…snamem s sebe vso opremo, ki je možna, da se naredim čimbolj ozkega, razpnem čelado in pričnem s tlačenjem navzgor..Ne, obrni se na drugi bok, potegni se z nožno prižemo..me od zgoraj spremlja Stojan..in že se nad mano pokaže Venera, na zahodu tržaške luči obžarjajo nebo, z vzhoda se sliši hrup z avtoceste..zunaj sem!

Hvala moža, hvala za odkritje, hvala, da sta mi/nam omogočila spoznati del sveta, ki je tu od vedno, pa ga nismo znali videti, hvala za kamenček mozaika podzemlja Krasa, ki ga vztrajno sestavljata..da le vame nebi zmanjkalo življenjske energije…srečno, Franci