Nekaj fotografij prvih Boljunskih jamarjev.
Posnetki iz prvih povojnih let.
Jamarsko društvo iz Boršta: 1940.
Jamarski klub Boljunec 1981
Želja po raziskovanju globin je bila vedno velika. Mnogokrat smo se podajali na raziskovanja, ampak manjkala nam je primerna oprema in tehnična pripravljenost.
Pred šestindvajsetimi leti smo ustanovili Jamarski klub Boljunec (JKB), ki je štel le tri člane - Claudio Bratos, Marino Kraljič in Rado Tul. In šele takrat smo se začeli spuščati v globine opremljeni na "moderen" način, takšen, ki je aktualen še danes. Prve večje jame in prva odkritja so nam dala vedno večjega elana in želje, da bi z raziskovanjem nadaljevali in da bi v to dejavnost vpletli še druge. Marsikdo se je v tistih letih z nami opravil v globino in z nami občudoval kar se skriva "pod našimi nogami".
Hudičevo brezno pod Kokoško 1981
Hudičeva jama, je bila naša prva večja oziroma globoka jama, brezno je globoko 126 metrov.
Društvo se veča..1984
Množičen obisk jame Antonio Federico Lindner, jama se nahaja v bližini Šempolaja.
JKB - Mladinska odprava v Veliko Ledeno Jamo v Paradani - Trnovski Gozd leta 1984
Bil je nekoč Jamarski Klub Boljunec... Mlade boljunske fante sta učila jamarsko tehniko izkušena jamarja Claudio in Stojan
In sledila je prava odprava v Trnovski gozd. Športno društvo Breg nam je posodilo kombi za prevoz do Trnovskega gozda. Po dolgem dnevu priprave poti v ledeno podzemlje smo spali stlačeni v majnih šotorih v družbi polhov. Zjutraj smo opazili sledi medveda, ki si je čistil nohte na smreki v bližini. Za srečo ni bil dovolj radoveden...
Ekstremne jamske razmere (v sončnem poletnem popoldnevu je bilo na grušču pred vhodom zelo toplo, v jami pa brrr... zima) so prispevale nove izkušnje, pokazale so nam kaj zmore narava in kakšne limite ima mlado in neizkušeno človeško bitje.
Kljub neizkušenosti mladih jamarjev je bila varno dosežena zavidljiva globina 300 metrov. Najpomembnejša lekcija: dober jamar razume kdaj se mora ustaviti in vrniti na površje.
Se drsali po ledenem slapu, se ofrišali v jami in ponoči poslušali polhe: Igor, Boris, Mitja, Dean in Aleksander. Vodja odprave Claudio.
Iskanje jam na Kaninu leta 1985.
Akcija v Hrušiške ponikve leta 1987
Črpanje izvirnega sifona na Jami v Boljuncu.
Po izredni suši smo se odločili za črpanje sifona, ki se nahaja v Boljuncu.
Iz izvira oziroma sifona, se po deževju odtekajo vode, ki ponikajo v jame na Socerbski planoti. Te jame, se nahajajo pod vasicami Beka, Ocizla in Petrinje.
Po dolgem iskanju potrebne opreme, smo se lotili črpanja. Črpali smo nepretrgoma šestintrideset ur, znižali nivo za sedem metrov in prosto preplavali osemdeset metrov rova. Tu je pred leti pri potapljanju izgubil življenje znani slovenski potapljač,Tomo Vrhovec. Sifon je že skušalo preplavati veliko potapljačev, nobenemu pa ni uspelo, zato ostaja še vedno neznanka.
Sodelovali pri črpanju, Mitja Ota, Miran Zobec, Igor Coretti, Stojan Sancin in Claudio Bratos ter seveda veliko publike.
Nekaj gasilskih slik Jamarskega kluba Boljunec.
Prva odprta meja, vaščan nas je pospremil v Gluščevo jamo.
